Slalom med kiti in morskimi psi

   18.12.07 @ 10:45

Capetown, 5. december 2007

Vasilij Žbogar je imel med jadralskim treningom v morju pred Capetownom bližnje srečanje z belim morskim psom

Pred dnevi nam je bronasti olimpijec Vasilij Žbogar, ki se na februarsko svetovno prvenstvo pripravlja v Capetownu, poslal zanimivo, če ne prav srhljivo sporočilo o svojih treningih.

Vasilij se skupaj s svojim trenerjem in nekaj sojadralci na februarsko svetovno prvenstvo pripravlja na razpihanem morju pred južnoafriškim Capetownom. Kmalu so se soočili s tamkajšnjimi razmerami jadranja, saj so na morju vse prej kot sami. Polno je prijaznega življa, tjulnjev in kitov, a tudi večjih zverin kot so morski psi. V zaliv v katerem vsakodnevno trenirajo, često zaplava tudi beli morski pes, najhujša zverina te sorte. To pa zato, ker imajo ob otoku v zalivu veliko slastne hrane, tolstih tjulnjev.

»November in december sta značilna za parjenje kitov prav v zalivu kjer treniramo.Ta velika turistična atrakcija, pripelje sem nešteto obiskovalcev, ki z obale z daljnogledi občudujejo kite. Mi ne potrebujemo daljnogledov, ker se nam na treningih večkrat zgodi, da se jim moramo slalomsko ogibati medtem ko nas kiti z zanimanjem opazujejo. Dokler so v bližini kiti smo brez skrbi. Večkrat pomislimo na bolj nevarno zverino, belega morskega psa, ki je tu često viden. V zalivu je majhen otok kjer se zadržujejo tjulni, prav ti pa so idealna hrana zanje, zato se večinoma zadržujejo okoli tega otoka. Zgodi se tudi, da kakšen priplava do obale kjer vešči reševalci od jutra do večera z daljnogledi spremljajo morsko gladino. Čeprav je verjetnost, da bi nas morski pes napadel zelo majhna, imamo vsi v mislih dogodivščine, ki nam jih Gareth, naš sojadralec iz Cape Towna, često pripoveduje. Večkrat zamenjamo tjulne z morskimi psi, ker so vedno z repnimi plavutmi zunaj vode, kar je na daleč podobno plavuti morskega psa. Kljub temu naši treningi potekajo brez večjih težav. Le bolj pazimo, da se čimmanj krat prevrnemo.

Gareth nas je potešil rekoč, da še niso napadli jadralce na laserju. Irec Ben pa mu je v šali odvril, da je za vse enkrat prvič.

Med treningi se nam malone vseskozi okoli jadrnic motajo tjulni, tako da smo nanje že kar vajeni. Tudi ob nedavnem treningu se jih je par znašlo na našem polju pred Capetownom. Med jadranjem proti vetru sem pred seboj opazil nad vodo repno plavut. Misleč da je tisto kakih 20 metrov pred menoj tjulenj, ti se navadno v zadnjem trenutku umaknejo jadrnici, sem bil tudi tokrat prepričan, da bo tako. Vendar se plavut ni umaknila niti ko mi je bila tik pred premcem laserja. Šele ko sem zadel »vanj« sem ugotovil, da to ni tjulenj, temveč velika zverina, ob kateri sem se v trenutku zavedel majhnosti svoje jadrnice. Beli morski pes, znan kot najbolj krvoločna zverina iz družine morskih psov, strah in trepet plavalcev, potapljačev in deskarjev po vsem svetu, je meril vsaj pet metrov. Kaže, da se je nenadnega srečanja ustrašil vsaj toliko kot jaz. Pod jadrnico je začel silovito otepati s telesom in pri tem mene in jadrnico celo dvignil nad morsko površino. V paniki sem hitro obrnil od vetra, in sojadralcem zaklical »shark«. Psa sta ugledala tudi Gareth in Ben ter tudi sama takoj obrnila proč. Še dolgo smo gledali nazaj, v strahu da nam »the big white« sledi. Videli smo še kako je kakih 50 metrov za našimi krmami, visoko v zrak vrgel tjulna. Videti je bilo, kot da se z njim igra. Seveda smo šli po najkrajši poti do obale. Najbrže ni treba posebej poudariti, da je bilo tistega dne konec treningov.

Tudi to sodi k jadranju tu doli, na skrajnem jugu Afrike, tam kjer se srečata Atlantik in Indijski ocean. Le to ne vem, zakaj temu pravijo Rt Dobrega upanja,« je zapisal naš bronasti olimpijec Žbogar. Dogodek, kateremu so bili priče Vasilijevi sojadralci, bi lahko imel povsem drugačne posledice, če bi se morska zverina bolj posvetila jadralcu, ali če bi se Vasilij med neljubim srečanjem z veliko pošastjo znašel v vodi. Po opisu, da je morski pes že nekaj trenutkov za tem iz morja metal ujetega tjulna, se je najbrže že ob opisanem srečanju ukvarjal z njim in mu na srečo ni bilo dosti mar za jadrnico ob njem. Vsekakor pa se je vest o tem kaj hitro razširila v okolju.

Vasilij nekaj dni za tem zapisal: "V klubu kjer jadramo (IZIVUNGUVUNGU je ime kluba kar v tukajšnjem jeziku pomeni: močen veter) me ob vsakem odhodu na morje občuduje vedno večje število otrok. Včeraj, ko sem šel v navtično trgovino v Cape Town, me je blagajnik vprašal če sem jaz tisti, ki se je zaletel v morskega psa."

Sicer pa kolikor vemo, prihaja Vasilij Žbogar pred koncem leta domov, in upamo, da nam bo svoj, upajmo da zares enkratni, dogodek slikoviteje opisal.

M.G.