Zgodovina

Naših petdeset let

Jadralni klub Burja je bil ustanovljen na pobudo Zvonka Filipija leta 1954. Prvi predsednik kluba pa je bil Albert Zornada. Veliko podporo klubu so v prvih letih nudila podjetja Riba, Gradbenik, Komunala Izola in Mehanotehnika. Danes si je zelo težko predstavljati kako se je živelo in delalo v časih, ko so bila materialna sredstva več kot skromna. Vse je bilo treba ustvariti z lastnimi rokami. Tovariš Zvonko Filipi je uredil, da so nam v koprskem Jadru posodili eno jadrnico in dali ogrodje druge, kar je bila osnova za izdelavo prvih klubskih jadrnic. Te so si sprva izdelovali člani kar sami, iz smrekovih desk, jadra pa so bila sešita iz grobega platna, od katerega so bili členki na prstih nemalokrat oguljeni do krvi. Vrvi so bile iz konoplje, ki je od morske soli postala tako trda, da je presneto rezala v roke. Pri samogradnji jadrnic so imeli jadralci veliko materialno in moralno pomoč s strani takratnega direktorja Gradbenika, Slavka Majeriča, pod čigar streho so jih največkrat izdelovali. To so bile jadrnice nekoč zelo popularnega razreda sloka (snipe), ali po domače “bekačin”.

Jadralni klub Burja je bil uradno registriran v letu 1954. Spočetka je deloval pod okriljem Ljudske tehnike. Prvi vidnejši rezultat, ki je bil zabeležen v klubski kroniki, sta dosegla Sašo Majerič in Slavko Žbogar, ko sta leta 1959 zmagala na tekmovanju za prehodni pokal Tomosa, takrat neuradnem prvenstvu Slovenije. Pri tem se moramo zavedati, da je bil v tistih časih prevoz jadrnic pravcati podvig. Tudi to je bil razlog, da so se jadralci udeleževali pretežno lokalnih regat. Omenjena posadka je ta pokal osvojila kar trikrat zapored. Druga sloka je bila kupljena šele leta 1962. Z njo sta Sašo Majerič in Pavel Hrvatin na mladinskem prvenstvu Evrope dosegla 21. mesto, kar je bil za slovensko jadranje v omenjenem obdobju izjemen dosežek. Naj omenimo še zmago posadke Slavko Žbogar-Vojko Grželj na Zlatem Jadru Severnega Jadrana (1974) v sloki in njuno 4. mesto na Sredozemskem prvenstvu v letu 1976.

Naslednjih deset let so bile skoraj vse nove jadrnice izdelane v samogradnji. Kupljeno je bilo le nekaj jadrnic razreda kadet. To je bil prvi mladinski razred pri nas, katerega začetki segajo v leto 1965. Istega leta so člani kluba, ki je deloval pod imenom in okriljem Mehanotehnike, priključili k Burji.

V kadetu in sloki so do leta 1977 jadralci Burje skoraj vsa leta tvorili del jugoslovanske reprezentance in tako več sodelovali na regatah in prvenstvih v tujini. Ko je proti koncu sedemdesetih let Jadralna Zveza Jugoslavije sklenila podpirati, za naše razmere, novejše jadralne razrede kot: 470, 420, finn in letečega holandca, so mnogim finančno šibkejšim klubom za lep čas spodmaknili tla pod nogami. Popularna razreda sloka in kadet sta bila v nekaj letih povsem pozabljena. Mladi jadralci so že jadrali v razredu optimist, v katerem so se kalili kot jadralci in krmarji, ne pa kot posadke, kakor v kadetih. To se še danes pozna, ko prerastejo optimista in je treba sestaviti posadko iz dveh krmarjev. Mladinskega dvoseda, kakršen bi lahko nadomestil kadeta, še danes nimamo. Kar nekaj zaostanka smo si nabrali v Burji, predno smo lahko kupili prvo jadrnico razreda 470. V teh letih pa so v razredu optimist že krojili državni vrh, kjer sta bila med najboljšimi Bojan Škof in Evgen Komljanec, ki sta bila v jugoslovanski reprezentanci tega razreda od leta 1977 pa vse do leta 1981. Od omenjenih je reprezentančno štafetno palico prevzel Zoran Barbarič, za njim pa še vrsta jadralcev, ki so se kot športniki kalili pod streho jadralnega kluba Burja.

Ko smo že pri strehi, velja omeniti, da se je Burja v prvih tridesetih letih kar sedemkrat selila. Vselej so bili prostori več kot provizorični in komaj zadostni za spravljanje jadrnic. Tudi tisti med nami, katerim spomin sega v čase začetkov razvoja jadralnega športa v Izoli, bi danes našim najmlajšim jadralcem, ki danes nizajo take in še boljše rezultate, kot smo jih doslej omenjali, sila težko orisali kako je izgledalo klubsko življenje predno smo zgradili sedanje prostore. Ob 30-letnici Burje smo zapisali, da smo se dotlej sedemkrat selili, a si iskreno želimo, da se bomo še osmič. Štiri leta za tem smo tudi to željo udejanjili. Zgradili smo si sedanji klubski objekt v Arigoniju. Prve klubske prostore, v katerih smo se lahko pričeli zbirati, v katerih smo imeli garderobe, čajno kuhinjo, toplo vodo, tuše, toaletne prostore in ne nazadnje tudi klubsko pisarno. Mnogi so še dolgo imeli žuljave roke, saj smo veliko tega kar danes vidite, naredili sami. To je bilo v letu 1988. Seveda je bilo tudi takrat okolje kluba zelo drugačno, kot je danes. Sprva je bil klub le nekaj metrov od morja. Šele sčasoma, ko je po 1990 pričela okoli nas rasti sedanja marina, smo bolj zadihali, se otresli blata in si lahko bolje uredili življensko okolje. Še vedno pa smo polni načrtov, kar pomeni, da se glede ureditve svojega življenskega prostora in okolja ne kanimo ustaviti.

Povrnimo se v ’88. leto le še v toliko, da obudimo spomin na čase, ki so postali velika prelomnica za izolsko jadranje in ne nazadnje tudi za samo Izolo, kot tudi za vso slovensko jadranje.

Novi klubski prostori umeščeni v okolje, ki nam je dopuščalo okoli kluba namestiti kaj več kot le lastne jadrnice, kot recimo na pločniku sredi mesta, kot je izgledalo pred tem, so dopuščali, da se lahko izkažemo tudi kot prireditelj jadralskih regat ali celo prvenstev, na kar dotlej skoraj pomisliti nismo smeli. Nove klubske prostore smo še istega leta krstili s prvenstvom Jugoslavije v razredu optimist.

Kmalu zatem pa smo organizirali še prvenstvo Sredozemlja za razred evropa. Slednje je bilo tako uspešno, da so nas tujci prigovarjali h kandidaturi za svetovno prvenstvo istega jadralnega razreda. Kandidatura je uspela, prvenstvo pa so nam zagotovili v letu 1992, ko se je združevala Evropa. Vendar se je ravno v času, ko smo morali delegatom jadralnega razreda evropa, poleti leta 1991, predstaviti naše priprave in prostor v katerem bo potekalo Svetovno prvenstvo, hudo vroče razdruževala Jugoslavija. Ko je bilo le dobrih 100 kilometrov od Izole še preklemano vroče in krvavo, je bilo prepričati svet, daje Slovenija varna, hudo težka naloga. Skoraj nemogoča. Na Nizozemskem, kjer se je poleti 1991 odvijalo prvenstvo stare celine za razred evropa, so bili vsi delegati prepričani, da bomo odstopili od kandidature, a je zmagala naša trma in zagnanost. Prišli smo povedati svetu, da je v Sloveniji mir, kar nam je uspelo. Dogodek je tudi pospešil sprejetje Jadralne Zveze Slovenije v svetovno jadralsko organizacijo (IYRU, kar je bilo takrat, ko je še mnogo svetovnih držav oklevalo s priznanjem Republike Slovenije, pomenilo več kot si lahko danes sploh predstavljamo. Velik uspeh pa je bilo tudi samo Svetovno prvenstvo Evropa 1992.

Za člane Burje ni bilo več ovir. Do danes smo postali najdejavnejši jadralni klub v Sloveniji. Letno organiziramo in soorganiziramo 12 do 15 regat, dvajset let vztrajno raste udeležba na najmočnejši tradicionalni regati v tem delu Sredozemlja, Izola Spring Cup, organizirali smo prvenstvo Evrope razreda soling in leto kasneje še Masters EP istega razreda “jadralnih gospodov”. Še dolgo bi lahko naštevali, a ker se bližamo časom, ki se jih večina že spominja, omenimo le še najvidnejše rezultate naših jadralcev v zadnjih letih. Tudi ta spisek bi bil predolg, če bi pričneli z dosežki kakršne smo zapisali na začetku tega zapisa. Naj nam bo dopuščeno, da se omejimo le na dosežke, ki jih bomo posebej omenili ob tokratnem slavju. Dosežke, ki so in bodo ostali zapisani tudi v zgodovini svetovnega jadranja ali najmanj v analih jadralnih razredov v katerih so bili doseženi.

V letu 1998 sta kot del slovenske reprezentance na SP razreda optimist na Portugalskem, Tina Čeligoj in Jure Žbogar prispevala svoj delež k osvojitvi 4. mesta v ekipnem tekmovanju, Tina Čeligoj pa se je vrnila domov z naslovom svetovne prvakinje med deklicami.

V istem letu (1998), sta Simon in Sandi Dekleva osvojila bron na mladinskem SP razreda 470 v Pescari za tem pa še dosegla izvrstno 4. mesto na mladinskem SP v Tallinnu.

V letu 2003 je Vasilij Žbogar na EP razreda laser v Splitu osvojil prvo zlato odličje slovenskega jadranja. Letos, pa je Vasilij Žbogar osvojil prvo jadralsko olimpijsko odličje, bronasto medaljo, ki je tistega dne bilo šele deveto olimpijsko odličje Slovenije. Zanj je pred dnevi prejel najprestižnejše državno športno priznanje, Bloudkovo nagrado.

Kaj več bi si lahko zaželeli v letu, ko Jadralni klub Burja praznuje svoj petdeseti rojstni dan?

(spisano ob 50. obletnici obstoja kluba, leta 2004)